Še nikoli nisem doživel tako zahtevne sezone — ni šlo samo za noge ali taktiko, šlo je za to, da sem zdržal takrat, ko nihče ni videl mojega boja,« prizna Tadej Pogačar, ko se iskreno zahvali nevidnim junakom svoje poti: družini, ki mu je dala moč, in navijačem, ki nikoli niso nehali verjeti, tudi ko ga je teža pričakovanj skoraj zlomila
V športu obstajajo trenutki, ko zmage ne določajo medalje, pokali ali osvojene etape — temveč preživetje. Vztrajnost. Odločitev, da ne odnehaš. Za Tadeja Pogačarja, enega najbolj ikoničnih kolesarjev današnje dobe, sezona 2025 ni bila zgolj še eno poglavje v karieri. Bila je nevihta, ki jo je preživel v tišini bolečine, z neomajno voljo in srcem, ki ni utripalo samo za dirko, ampak tudi za ljudi, ki so mu stali ob strani, ko ni več imel moči.
V miru po Touru, ko so kamere ugasnile in je adrenalin popustil, je Pogačar prvič odkrito spregovoril o tem, kar se je dogajalo za kulisami.
Ta sezona, je rekel in za hip utihnil, kot da išče prave besede, »ni bila samo fizično naporna — čustveno me je popolnoma izčrpala. Več kot kdaj koli prej sem se moral boriti s stvarmi, na katere se ne moreš pripraviti. Bili so trenutki, ko sem imel občutek, da dirkam s celotnim svetom na svojih ramenih.«
Cena pričakovanj
Odkar se je s svojo mladostno energijo, pogumnimi vzponi in mirno zbranostjo pojavil na svetovni kolesarski sceni, je Pogačar postal skorajda nesporen simbol moči. Dvakratni zmagovalec Toura pred 24. letom je postal ne samo šampion, ampak upanje naroda, obraz generacije. In s tem pridejo tudi ogromna pričakovanja.
Mediji so ga imenovali čudežni deček. Navijači so ga oboževali. Pritisk se je povečeval.
Ljudje vidijo rumeno majico, nasmeške na stopničkah, šampanjec,« je razmišljal, »ne vidijo pa tistih večerov v hotelski sobi po peklenski etapi, ko ležiš in se sprašuješ, ali boš sploh zmogel jutri znova. Ne vidijo noči, ko znova in znova predvajaš napake v svoji glavi. Ne vidijo jutranjih trenutkov, ko ti telo reče ‘ne’, a tvoje ime je na startni listi.«
Vztrajanje — ne zaradi slave, ampak zaradi srca
Kljub poškodbam, osebni izgubi in dnevom, ko mu telo ni bilo naklonjeno, je Pogačar nadaljeval. Ne zaradi naslovnic. Ne zaradi zgodovine. Ampak zaradi tistih, ki so ga opomnili, zakaj je sploh začel.
»Moja zaročenka Urška… bila je moj temelj letos,« je dejal s skoraj zlomljenim glasom. »Ko nisem mogel govoriti z nikomer, ko sem želel izklopiti svet, je bila tam. Brez pritiska. Samo prisotna. In takšna ljubezen… ti da moč, ki je noben prehranski načrt ne more.
Družina je bila vedno tiha a močna prisotnost v Pogačarjevi zgodbi. Odraščal je v majhnem, povezano družinskem okolju v Komendi, z ljubeznijo do kolesa in s skromnimi vrednotami. Kljub meteorskemu vzponu ni nikoli pozabil ljudi, ki so verjeli vanj, ko še nihče drug ni.
Spomnim se, kako sta me starša čakala na dnu klancev, sredi zime, samo da bi me peljala domov,« se je nasmehnil. Letos sem veliko razmišljal o tem. O svojih koreninah. In to me je držalo pokonci.
Navijači, ki so videli več kot le ciljno črto
In potem so tukaj še navijači — tisti, ki niso ploskali le ob zmagah, ampak tudi takrat, ko jih ni bilo.
Sporočila, ki sem jih dobival letos… so bila drugačna,« je priznal. »Ljudje niso pisali le, da čestitajo za zmage, ampak so rekli: ‘Vidimo te. Ponosni smo nate. Tudi če ne zmagaš.’ Takšna podpora… zaceli nekaj znotraj tebe.
Kolesarstvo je pogosto osamljen šport — en človek proti klancu, proti času, proti bežeči skupini. A za to osamljenostjo stoji zbor nevidnih rok, glasov in src. In leta 2025 jih je Pogačar čutil vse.
Ko sem plezal v tišini, sem jih nosil s seboj. Vsak navijač ob cesti. Vsak otrok v slovenskem dresu. Vsako sporočilo, ki mi je govorilo, da verjamejo vame. To je bila moja energija.
Več kot samo kolesar
Iz te sezone se ni vrnil le bolj utrjen tekmovalec — temveč bolj zrel in preizkušen človek. Nekdo, ki ne vozi več le zato, da dokaže, ampak zato, da počasti. Nekdo, ki zdaj razume, da moč ne prihaja le iz vatov, ampak iz ljubezni.
Včasih sem mislil, da me definira rezultat,« je priznal. »Zdaj pa vem, da me definira vztrajnost. In ljubezen.
Pogled naprej — z mehkejšimi očmi in močnejšim srcem
Ko se za nekaj časa umika iz središča pozornosti, da si opomore, spočije in ponovno najde ravnotežje, Pogačar zapušča sezono, ki ni bila opredeljena z dominanco, ampak z dostojanstvom.
In morda je to resnično merilo veličine — ne koliko zmag osvojiš, ampak kako vstaneš, ko te življenje poruši, kako vztrajaš, ko te nihče ne vidi, in kako nadaljuješ, ko aplavz utihne.
Ne vem, kaj bo prinesla naslednja sezona,« je tiho rekel. »Ampak eno vem: ne bom jo dočakal sam.
Ker za vsakim prvakom stoji tiha vojska. In za vsakim vzponom razlog, da vztrajaš.
Letos nas je Tadej Pogačar spomnil, da tudi najboljše noge ne zadoščajo, če si sam — toda zvesto srce, ljubeč dom in navijači, ki verjamejo vate, te lahko ponesejo skozi najtežje dneve.
